Zakaj mi starši ne zaupajo?
Dvanajstletna Koki je v prejšnji številki Pila odprla temo, ki se tiče čisto vsakega: zaupanje.
Z vprašanjem zaupanja drugih v nas in nas v druge se ukvarja vsak človek, vse od otroštva do konca življenja.
Zato gre Koki najprej ena velika zahvala, da se je v svoji težki situaciji zmogla podati na pot iskanja rešitev ne le zase, ampak za vse nas.
Prepričana sem, da s tem, ko se posvečamo samo sebi, včasih težave še poslabšamo. To seveda ne pomeni, naj ne bi skrbeli zase, hočem reči, da ne bi smeli skrbeti samo zase. Menda sreče ne najdeš v sebi, ampak v navezi z drugimi, tako vsaj pišejo zelo pametni strokovnjaki, ki sem jih slučajno prebirala pred kratkim. In skoraj si upam trditi, da je ena od posledic povezovanja z drugimi tudi – več zaupanja.
Zaupanje spodbuja napredek
Če hočemo kot vrsta kaj doseči, pač moramo sodelovati. Saj veste, več glav več ve in več rok več naredi. Poglejmo le gospoda Oppenheimerja, film o njem je slavil na letošnjih oskarjih in ga ljubkovalno imenujejo tudi »oče atomske bombe«. Mislite, da je to dosegel sam? Kje pa! Ob sebi je zbral najboljše fizike in inženirje tistega časa, pridobil si je zaupanje vlade, ki je v njegove raziskave zmetala gore denarja, samo pri izdelavi materiala je sodelovalo okrog 60.000 ljudi. To je res veliko zaupanja.
Verjetno zdaj že nestrpno godrnjate, kaj ima to z zaupanjem med Koki in njeno mamo? Obljubim, da pridemo do tja. Atomska zgodba je odličen primer, ki kaže, da se zaupanje gradi, prisluži in upravičuje. Vsi ti ljudje si niso zaupali od prvega srečanja, začeli so iz nič in zaupanje počasi gradili. To jih je pripeljalo zelo daleč, glede na škodo, ki jo povzroči jedrsko orožje, celo predaleč.
Zaupanje med otroci in starši je ravno obratno. Sprva je popolno, z leti pa rado kopni, saj z dejanji drug drugemu dokazujemo, da nismo tako idealni, kot smo si predstavljali, ko smo se v porodnišnici prvič zazrli drug drugemu v oči.
Zaupanje ni črno-belo
Menda dojenčki prvih nekaj tednov življenja vidijo le črno-belo in takšna je v otroštvu tudi narava zaupanja. Bolj ko smo veliki, bolj tudi zaupanje dobiva najrazličnejše odtenke. Če si ga predstavljate kot eno tako barvno lestvico, je na eni strani popolno zaupanje, na drugi pa popolna odsotnost zaupanja. Razen že omenjenih dojenčkov na teh skrajnih koncih ni skoraj nikogar, vsi drugi smo nekje vmes. Poleg tega je treba omeniti, da se zaupanje s časom spreminja, zaupanje drugih v nas je odvisno od naših dejanj in naše zaupanje drugim od njihovih. Če je na primer zaupanje med mamo in hčerko zelo dobro, potem pa mama trikrat zapored pozabi priti po hčerko na balet, to zaupanje pade. Ko mama pol leta ne pozabi pomembnih dogovorov, zaupanje zleze nazaj navzgor. Zaupanje gre torej hitro navzdol in težje navzgor, podobno kot drsanje po toboganu. Padec in rast zaupanja namreč nista enakomerna, naš samoohranitveni nagon poskrbi, da se zaupanje izgubi hitro, pridobi pa malo počasneje.
Karte na mizo
Neizbežno ste torej v življenju naredili nekaj napak (ker napake delamo vsi), ki so nekoliko oklestile vero vaših staršev v vas. Starši svoje otroke pač idealizirajo, in ko jih zadene kruta resničnost »normalnosti« njihovega naraščaja, to včasih težko sprejmejo. In zdaj odgovor na vprašanje, kaj lahko naredite, da vam bodo spet zaupali. Ta je pravzaprav zelo preprost: bodite iskreni z njimi. Iskrenost je v samem bistvu zaupanja, in če ste pričakovali kakšen trik, kako starše prinesti okoli, da boste lahko delali, kar hočete, vas moram razočarati – to je nasprotje zaupanja.
Lahko vam obljubim, da bo vsak starš z odprtimi rokami in ušesi pograbil priložnost za iskren pogovor, sploh z 12-letniki in malo starejšimi, ki niso več ravno navdušeni nad debatiranjem s starši.
Pri takšnem pogovoru je torej nujno, da ste čim bolj direktni. Najprej dajte jasno vedeti, da se hočete pogovoriti o zaupanju.
Povejte, kaj natančno vas moti: tako v praktičnem smislu (pregledovanje telefona, omejevanje izhodov ...) kot v smislu posledic(kako to vpliva na vašo samozavest in odnos med vami in starši). Vprašajte, kaj je tisto, česar se starši bojijo. Kaj lahko naredite, da bodo mirnejši glede vašega zdravja in varnosti.
Poskusite pogovor zaključiti s konkretnimi dogovori, na primer: na telefonu boste maksimalno toliko in toliko časa na dan, domenite se, katerih stvari na njem ne boste spremljali, starši pa vam ga ne bodo pregledovali. Vpogled v komunikacijo večina ljudi občuti kot vdor v zasebnost, kar je zelo neprijetna reč in nikakor ne pripomore k boljšim odnosom med otroki in starši.
Starše lahko tudi opomnite, da se boste težko naučili samostojnosti, če vam bodo kar naprej gledali pod prste. Poskusite se dogovoriti, da boste sami prevzeli odgovornost za svoje šolske obveznosti, ker bo to dobra šola za naprej. Če omahujejo, jih spomnite, da lahko vsake tri mesece na govorilnih urah preverijo, kako vam gre, ter da trije zavoženi meseci tudi v primeru najslabšega scenarija še niso konec sveta. Ko se že ravno pogovarjate o tem, lahko odprete tudi temo realnih pričakovanj. Veliko staršev danes od svojih otrok pričakuje samo najboljše. To počnejo z dobrimi nameni in iz skrbi, da njihovi otroci odraščajo v neizprosno prihodnost, kjer jim ne bo z rožicami postlano. Poskusite jih spodbuditi, naj na zadevo pogledajo malo z distance, naj razmislijo o ravnovesju šolskega uspeha, telesnega in duševnega zdravja in tudi sreče, veselja in volje do življenja.
Ljudje smo narejeni tako, da si želimo biti dobri in vedno boljši, a če nas nenehno ženejo čez meje naših zmožnosti, preprosto obupamo.
Razum ne zmaga vedno
Seveda se lahko zgodi, da pogovor ne bo dal želenih rezultatov. Za to je lahko več vzrokov. Najpogostejši, po mojih izkušnjah, so starši v krču. Tako zelo se bojijo za svoje otroke, da se ne znajo več sprostiti in prisluhniti zdravemu razumu. Občutek imajo, da bo šlo vse v franže, če bodo samo za trenutek prenehali na vso moč skrbeti za sedanjost in prihodnost svojih otrok. V takšnem primeru vam lahko pomaga samo druga (razumna) odrasla oseba. To je lahko mamina prijateljica, starši kakšnega sošolca ali sošolke, s katerimi se vaši starši poznajo že od vrtca, kakšna bolj prizemljena teta ali stric ali za te težave specializirani ljudje, kot so psihologinje in socialni delavci.
Lahko se tudi zgodi, da je težava dejansko na vaši strani. Mogoče si res še ne znate organizirati časa in tako dolgo igrate video igre, da zmanjka časa za domačo nalogo in učenje, kaj šele za tekanje v naravi in osnovno higieno. Mogoče ste v preteklosti pogosto skrivali slabe ocene, dokler ni bilo prepozno. Mogoče ste lagali, kradli in jedli bolhe, kaj jaz vem.
Upanje
Vem le, da je tudi vse to normalen del odraščanja. Ko se boste odločili, da si ne želite več takšnega življenja in takšnih odnosov, samo povejte, in brez skrbi, da vas bodo starši in tudi drugi krepko podpirali na poti do zaupanja med vami in – kar je konec koncev tudi zelo pomembno – na poti do zaupanja vase. Srečno!
Članek je bil objavljen v reviji PIL
Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.
Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.
